Novice

kritike in recenzije

La isla minima [Marshland] (2014)

La isla minima [Marshland] (2014)

Filmski kotiček, 22. februar 2015 ― Slovenski naslov: Ni naslova Drugi naslovi: MarshlandDržava: ŠpanijaLeto: 2014Žanri: Krimi, TrilerDolžina: 105'  ,  Imdb Režija: Alberto RodriguezScenarij: Alberto Rodriguez, Rafael CobosIgrajo: Javier Gutierrez, Raul Arevalo, Antonio de la Torre, Nerea Barros, Jesus Castro, Manolo Solo, Cecilia Villanueva Pred nekaj dnevi so devetindvajsetič podelili goye (španske filmske nagrade), absolutni zmagovalec pa je postal noirovski triler La isla minima (angleški naslov Marshland v prevodu označuje močvirnato pokrajino), ki je prejel kar deset  goy. Najboljši film, režija, scenarij, glavni igralec, fotografija, glasba, montaža…, torej triumf v vseh pomembnejših kategorijah in za mojo malenkost več  kot jasen signal, da film uvrstim na sam vrh moje prioritetne liste. Režiral je v Sevilli rojeni Alberto Rodríguez, Andaluzijec, ki je pred tem že posnel nekaj dobro sprejetih filmov (7 vírgenes, Grupo 7), vendar mi doslej ni uspelo pogledati nič iz njegovega repertoarja, na katerem zaenkrat, z naslovno stvaritvijo vred, najdemo šest celovečercev.  Zgodba je postavljena na začetek 80-ih prejšnjega stoletja, v čas, ko se je Španija nahajala v nekakšnem tranzicijskem obdobju, na prehodu iz Frankove diktature v demokracijo. V majhnem kraju, ki stoji na robu močvirnega področja, izgineta najstniški sestri. Iz okrožnega središča tam pošljejo izkušenega detektiva Juana (Javier Gutierrez) in novinca Pedra (Raul Arevalo), da raziščejo izginotji. Priča, ki je pred izginotjem zadnja videla sestri, je na mestu izginotja opazila bel avto. Detektiva začneta raziskovati šibke sledi, vzdušje v vasi in reakcije na izginotje pa nekako napovedujejo najbolj črn scenarij. Nekaj dni kasneje v močvirju najdejo trupli pogrešanih srednješolk. Očitne sledi seksualne zlorabe in zverinskega mučenja preiskovalcem dajo vedeti, da je morilec (ali več njih), skrajno sprevržena in nevarna oseba. Nekaj dni kasneje stik z detektivoma naveže mlajši  moški, ki ju seznani s svojimi sumi glede smrti njegovega

[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Koridor, 22. februar 2015 ― Zs – Xe: + Xe je nov album brooklynške zasedbe, ki je bil posnet v enodelnem in nepredelanem 43-minutnem kosu. Zs izstopajo pri svojem specifičnem pristopu h glasbi, ki njihove kompozicije ravna bolj po vzdušju kot pa po točno določenih notnih zaporedjih. Sledeče pomeni, da je album delno improviziran – glasbenikovi stili igranja so s tem dovolj razvidni in hkrati dovolj omejeni, da krepijo iznajdljivost pri njihovem izražanju. Dolgo trajajoče igranje z ritmizacijo in nenasilno izmenjevanje pozornosti saksofonu, kitari in bobnom naredijo celoten album lažje sledljiv in povezano-zapomnljiv slušni konzum. A. P. https://www.youtube.com/watch?v=owVrT1h-iIY (skladbi ""Corp" & "Xe")
(Iz)rojena govorka o materinem jeziku

(Iz)rojena govorka o materinem jeziku

Pogledi, 21. februar 2015 ― S strani koledarja je bilo določeno, da je danes 21. februar. In skozi petnajstorico let se je na današnji dan vzpostavilo slavljenje dne materinega jezika. Ne taščinega ne govejega v solati, temveč materinega. Ta je za razliko od obojih slednjih prožnejši in več prenese. Zato se spodobi, da si ga na ta dan postrežemo bolj sproščeno, začinjenega z vsemi napakami, katerim se ponavadi izogibamo in jih kot plevel ločujemo od zrnja, kakopak na škodo žmohtnosti besedila. Dobrodošli v slovnično nekorektno gostijo!

[GLASBA: tuje] Recenzija albuma: Joey Badass - B4.Da.$$

Koridor, 20. februar 2015 ― Produkcija: Kirk Knight, Dj Statik Selektah, DJ Premier … Založba: Cinematic Music Group/Relentless Records Datum izdaje: 20. 1. 2015 Ocena: 8/10 Po dveh zelo uspešnih zastonjskih mixtejpih je bil izid prvega LP projekta Joeya Bada$$a, naslovljen B4.Da.$$ (Before Da Money), med ljubitelji žanra dokaj pričakovana stvar. “Wonderkid” iz Brooklyna je navdušil pri sedemnajstih z 1999 (2012), zgodbo nadaljeval leto kasneje v Summer Knights, ponovno pa se je s svojimi inovativnimi besednimi igrarijami ter prepričljivo agresivno barvo vokala več kot uspešno izrazil v B4.Da.$$. In kot nam že naslov pove, se Joey (član umetniškega kolektiva Pro.Era) sploh ne odmika od svojega ustaljenega načina izražanja. Čeprav ostaja več kot predan raziskovanju občutkov in tematik iz preteklosti (odraščanje v Brooklynu, izguba bližnjih, finančni problemi, širši množici dotakljiva vprašanja o osebnih lastnostih), vseeno ne morem zapisati, da svojega stila ni vsaj malce dopolnil oziroma nadgradil. Album se tako nekako približa “soundtracku” dneva v New Yorku. Kot tamkajšnji potek življenja je tudi Joeyjev flow izjemno dinamičen, povečini podkrepljen s tršimi in malce temačnejšimi beati, v katerih se predvsem bobni slišijo kot izraziti udarci v obraz. Za zvočno podobo albuma je povečini poskrbela Pro Era, pri ustvarjanju pa se jim je pridružilo več tipičnih žanrsko ustaljenih producentov (DJ Premier, The Roots …). Skupaj poskrbijo za Joeyju najbližje glasbeno okolje, povečini zvok t. i. golden ere hip hopa, ki pa je bilo seveda sproducirano v letu 2014 – in tako tudi zveni. Obogateno in malce nežneje kot npr. na Nasevi plošči Illmatic ali pa Redmanovi Dare Iz A Darkside, ki sta bili izdani približno dvajset let nazaj. Nekaj singlov z albuma je bilo že več kot uspešno izdanih (“Big Dusty”, “Chist Conscious” …), osebno najbolj zanimivo pa bo spremljati poslušanost komada “Paper Trail$”, kjer se Joey cinično in enostavno poigra z znano frazo iz ust Wu-Tang Clana: “Cash RUINED everything arou

[GLASBA: tuje na domačem] Reportaža s koncerta Jozef van Wissema

Koridor, 19. februar 2015 ― Prizorišče: Mota-Museum Transitory-Art, Ljubljana Datum: 12.2.2015 Četrtkov večer je v ljubljanskem MoTA Pointu postregel z dvojno koncertno dozo nizozemskega skladatelja in glasbenika Jozefa van Wissema. Zanimanje širšega občestva se je odvilo na račun van Wissemove prepoznavnosti sodelovanja z režiserjem Jim Jarmuschom, ki je igral kitaro na štirih van Wissmovih albumih, med katere se uvršča tudi nagrajena glasba za film Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive). Koncertno prizoriče je v soju rdečih luči obarvalo van Wissemov prihod, ki je na majhnem odru nastopil zgolj s svojo unikatno izdelano lutnjo. Tekom ene ure je predstavil široko paleto svojih skladb, ki so pokazale njegovo zanimanje za zrcalno skladanje, igrivost resonanc, predvsem pa za glasbeno preprostost, kjer vidi večji čar kot pa v razkazovanju svojih spretnosti. Njegov minimalističen pristop do le-te pa se na trenutke sliši že preveč enostaven za tudi daljše in kontinuirano poslušanje. Zatorej, kolikor minimalističen je koncert bil – statična osvetlitev, sedeč položaj udeleženih, zgolj en igrani instrument – je bil tudi zavoljo svoje kratkosti pozitivno sprejet. Publika se je previdno, a navdušeno odzivala na trenutke avtorjevega priklona, še posebej pa je van Wissem popestril koncert z igranim sprehodom, v času katerega je obhodil publiko. Na koncert je bilo smiselno pogledati z vidika njegovega konteksta, kot ga je istega dne Nizozemec predstavil v intervjuju za Radio Študent 89,3 MHz. Van Wissem skuša svojim poslušalcem preko ponavljanja razpoznavnih lutnjaških vzorcev vzpostavljati nov občutek za čas in prostor. Ključno vlogo njegovega nastopa igra že prisotnost same lutnje kot »izrinjenega« instrumenta, s katero želi tudi sam opozoriti na njeno vlogo. MoTa Point je s tem koncertom odprl novo serijo koncertnih večerov, v kateri se po Sonici Series sedaj odpira serija Sonica Classics, kjer se bodo v bližnji prihodnosti predstavljali klasični umetniki, ki svoja dela prepletajo z aktualno e
American Sniper (2014)

American Sniper (2014)

Filmski kotiček, 19. februar 2015 ― Slovenski naslov: OstrostrelecDržava: ZDALeto: 2014Žanri: Akcija, Biografija, DramaDolžina: 132' ,  ImdbRežija: Clint EastwoodScenarij: Jason Hall, Chris Kyle (knjiga)Igrajo: Bradley Cooper, Sienna Miller, Kyle Gallner, Jake McDorman Clint Eastwood Ostrostrelca odpre s prepoznavnim Allah akbar (Bog je največji) v offu, ki tako že pred prvimi kadri filma identificira sovražnika. Pri vsakem »normalnem« Američanu te besede nemudoma sprožijo občutke ogroženosti, prebudijo domoljubna čustva in ga postavijo v stanje pripravljenosti za boj. Najmočnejši faktor pri ustvarjanju takšnega vzdušja so nedvomno dogodki, ki so pretresli Ameriko in svet na najbolj črn 11. september v ameriški zgodovini. Clint nam že v uvodnih minutah pokaže, kako pravi Američan svoje potomce že od malih nog pripravlja na spopad s sovražniki vseh vrst in barv. Najprej je otroku treba vcepiti ljubezen in spoštovanje do orožja in ga, že ko zraste do velikosti povprečnega kosa orožja, vzeti s sabo v lov na živali. (Najbolje je, če lovite z ostrostrelsko puško, saj tako tarčo usmrtite z enim samim strelom in preprečite nepotrebno trpljenje živali.) Seveda, tu se starševska dolžnost ne konča, zato je priporočljivo, da se svet potomcem ob nedeljskem kosilu predstavite v pravi luči. Poglejmo primer: Na svetu imamo tri vrste ljudi: ovce, volkove in pastirske pse. Nekateri ljudje želijo verjeti, da zlo na svetu ne obstaja. A ko zlo potrka na njihova vrata ne vedo, kako se zaščititi. To so ovce. Potem so tu nasilni predatorji, ki prežijo na šibkejše. To so volkovi. In potem so tu tisti, ki so blagoslovljeni  z agresivnostjo, ki je potrebuje vsak pastirski pes, ki želi zaščititi čredo. To je redka vrsta, ki živi zato, da se bojuje z volkovi. V tej družini ne vzgajamo ovac in pretepeni boste, če postanete volkovi. Kakih dvajset let kasneje pastirski pes  Bradley Cooper aka Chris Kyle z ostrostrelsko puško leži na strehi neke stavbe v Iraku. Tam je zato, da opravi svoje poslanstvo in zaščiti čredo pred volk

Jezik na kavču

Pogledi, 19. februar 2015 ― Wittgensteinove Filozofske raziskave so delo, ki (kot kakšna Fenomenologija duha) še zmerom zna razburkati filozofsko javnost: nekateri v njih vidijo najpomembnejšo knjigo 20. stoletja, spet drugi kopico nesmislov vase zamotanega uma. 

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma IGRA IMITACIJE (THE IMITATION GAME)

Koridor, 18. februar 2015 ― Režija: Morten Tyldum Igralska zasedba: Keira Knightley, Benedict Cumberbatch, Matthew Goode Datum izida: 21. januar 2015 (Slovenija) Igra imitacije je sicer film o grozovitem času druge svetovne vojne, a s pripovedjo začenja malo kasneje, v zdruzasto deževnem in zadrtem Manchestru leta 1951 – z »zanimivejšo« retrospektivo protagonista v neki drugi kritični situaciji, saj sta izid in potek vojne (razen v redkih filmskih primerih à la Tarantinove Neslavne barabe) splošno znana. Tako se pred nami odpirata dve perspektivi, »tedanja« in »sedanja«, ki med seboj reagirata, vmes pa vzdušje dodatno razburkajo vloženi dokumentarni posnetki (recimo bombardiranja), ki opominjajo, da gre konec koncev še vedno za film, posnet po resnični zgodbi – pa čeprav je ta za narativne potrebe malo prikrojena. Tako dobimo vpogled v življenje človeka, ki je razvozlal Enigmo in prevesil tehtnico v prid zavezniških sil, a se dokončno zlomil kasneje, pod pritiskom družbe, ki ga je prisilila v to, da je zatrl svojo homoseksualnost in s tem povzročila, da je izgubil še samega sebe. Vlogo tega izjemnega, ekscentričnega junaka Alana Turinga nase prevzame Benedict Cumberbatch, prav tisti, ki je upodobil nikogar drugega kot prav izjemnega, ekscentričnega Sherlocka Holmesa – in kdo drug bi lahko bolje pokazal nerazumljeno in nedosegljivo inteligenco človeka, ki je zasnoval revolucionarno napravo za dešifriranje, kot ravno tisti, ki se je tako popolno pretopil v največjega detektiva vseh časov. Močni, vase zagledani in prepričani liki niso le Cumberbatchova močna točka, ampak kar nekakšno poslanstvo, ki ga izpopolnjuje in dograjuje iz vloge v vlogo – in to počne s tako samozavestjo, da vzbuja pravo strahospoštovanje. Njegov »Watson« je tokrat iznajdljiva in vihrava Joan Clarke, ki jo precej solidno odigra Keira Knightley. Ta zastopa pozicijo močne in (vsaj za tiste čase) emancipirane ženske v potencialno »moškem« filmu, ob tem pa odpira možnost za razmislek o položaju ženske v takratni družbi. Žen
Platforma: Houellebecq in vprašanje turizma

Platforma: Houellebecq in vprašanje turizma

Konteksti (Tomaž Bešter), 18. februar 2015 ― Medtem, ko je Houellebecq pred kratkim v zelo neposrečenem trenutku predstavil svoj zadnji roman, Soumission, sem teh nekaj zadnjih dni izkoristil za druženje z njegovo Platformo. Roman je njegov tretji po vrsti in je izšel že daljnega 2001. Pri nas pri Modernih klasikih le leto kasneje. Občutki po branju pa takšni, da gre za sila zanimivo čtivo, ki se ga lahko bere v mnogih plasteh. Globina sporočilnosti, ki jo nosi s seboj, je najbrž tudi malo kriva tega, da delo ni tako šokantno, ko bi želelo biti, vsaj na prvi pogled. A s temi globinami je bržkone tako, da vsak bralec nekoliko drugače zabrede vanje, zato bo tudi učinek romana deloval nekoliko drugače na vsakega bralca posebej. vir slike: mladina.si A to ni roman o bralcu. To je roman o zdolgočasenem Michelu, javnemu uslužbencu francoskega Ministrstva za kulturo, ki priliki razmer pride do priložnosti, da gre na potovanje na Tajsko. Tam spozna nekaj ljudi, o katerih si hitro napravi svoje mnenje, hkrati pa se mu srce ogreje, kot bi lahko zapisal, za Valerie. Ta živi precej drugačno življenje uspešne poslovne ženske, zaposlene v podjetju, ki je organiziralo to potovanje. Nazaj v Parizu njuno življenje poseže po skupnih tirih in Michel Valerie skuša tudi pomagati v njenem poslovnem svetu, kar mu z nekaj dobrimi idejami tudi uspe. V romanu spoznamo tudi Valeriinega nadrejenega, s katerim odpotujejo skupaj na Kubo in na koncu tudi nazaj na Tajsko, kjer se Michel in Valerie odločita, da bosta tu tudi ostala. Nadvse žalostna situacija pa je poskrbela za to, da se je Michel v življenju zopet znašel sam. In takšen bo tudi umrl.To je okostje Platforme, ki je seveda mnogo premalo povedno. Platforma je polna izjemno dobrih dialogov in razmišljanj, ki počasi a vztrajno gradijo podobo sveta, ki jo skozi prvoosebno naracijo riše Michel Houellebecq. V knjigi, to verjetno veste tudi vsi tisti, ki knjige niste prebrali, je tudi polno seksa. Ne glede na to, kako zdolgočasen in naveličan svoje okolice se zdi Michel, je glede sv
Strah je odveč

Strah je odveč

Pogledi, 18. februar 2015 ― Dvajset let po Levi sceni Alija Ena, ki se je zoperstavila glasbenemu šundu in inertnemu glasbenemu monopolu na račun stare slave, lahko o domači glasbeni sceni pišemo in govorimo le v kontekstu univerzalnega. Pozitivno univerzalnega. 
še novic